Ekoas

http://www.ekoasblog.com/

http://www.ekoasblog.com/

http://www.ekoasblog.com/

http://www.ekoasblog.com/

http://www.ekoasblog.com/

Občudujem novo Burberry kolekcijo April Showers in istočasno pod mizo plešem z novimi espadrili ter sanjam o poletju. In moj trenč me še vedno čaka v Benetkah. Upam, da me bo dočakal. Medtem je tudi Beograd postal burberryjast, saj so na Terazijah odprli butik. In srbska Elle je doživela svojo super big izdajo. 300 strani srbske mode. The big book of serbian fashion kot se je izrazila gospodična Jerkič. Še vedno čakam, Urša! Treba bo v Beograd, čimprej.

http://www.vimeo.com/11209097

P.S. Če mi kdo zdila srbsko izdajo Elle naj se javi. Roba za menjat je super gut!

Včasih te resnično razveselijo majhne stvari, ki skrivajo še manjša presenečenja. Recimo rastlinsko milo Compagnie de Provence, ki nosi tradicijo izdelave mil iz Marseilla in je izdelano iz olj lokalnega rastja, meddrugim oljke in sivke. Presenečenje? Vsakemu milu je priložena drobna kartica z navodili kako iz embalaže izdelati morsko razpoložene origamije. Izbirate lahko med osmimi različnimi dišavami in celotno menažerijo morskih bitij od želv do morskih levov. Jaz že voham francosko riviero in Marseille je odlično izhodišče za raziskovanje peščenih plaž Azurne obale.

Idejo so si izmislili pri Studio Plastac.

Pomlad je v mestu in ni lepšega kot pljusk barv iz Kami kolekcije za pomlad in poletje 2010. Že vidim kako bodo wannabe eko Parižanke planile po kričeče oranžnem krilu in bledo gorčično rumenih hlačah.

- A kaseta je že retro?

- Ne vem. A imaš še kakšno v predalu?

- Ne.

- Potem je retro.

Zadnjič razmišljam, če je kaseta res že postala retro, ker se ne spomnim točno, kdaj smo odrinili kasetarsko kulturo na rob civilizacije. Takoj za tem sem se spomnil kaj bi nosil, če bi nosil nakit. To bi bila minikaseta. Tista limited edition od Maison Martin Margiela in Michaela Stipa. Gospod trojniem jih je izdelal le 199. Vsak kos je oštevilčen in nosi podpis R.E.M. frontmana. Jebiga, padam na limited edicije ampak je cena čisto preveč maisonmartinmargielasta. Očitno se bom šel DIY. Problem je, ker nimam nobene minikasete v predalu. Jo kdo ima?

Vsak fantastic man mora imeti vsaj eno obleko, pravi Fantastic Man. Brez fantaziranja sem se odločil, da nujno rabim obleko preden umrem. Fantastično obleko. Po meri, ročno šivano in iz italijanskega blaga. Ja, že takoj na začetku sem se odločil, da Italijani znajo najbolje to narediti. Saj ne skače zastonj Sartorialist po Milanu, Firencah in Benetkah ter opreza za najboljšimi kroji in vzorci. Pograbil sem revije z vsemi predlogi urednikov o moških oblekah in skočil v Benetke. Po trgu San Marco na Piazza San Marco, mimo Carlo Morreti Showrooma do najbolj kul krojaške delavnice v Benetkah. Sete-Cento piše na vratih. Govori se da je Sete-Cento eden najbolj vznemerljivih vetrov, ki je zapihal po beneških kanalih, zadnjih nekaj let. Piha ga Alessandro Possati, ki je tako kul*, da ga je v svojem arhivu želel imeti tudi Sartorialist. Dovolj sartorializiranja, jaz sem želel imeti obleko, po meri in iz italijanskega blaga. Odločil sem se neapeljsko tradicijo hiše Aristoni. Lahka poletna siva. In obleka je tu.

*Jaz nisem tako kul. Poznam pa M*, ki je tako kul, da pozna Possatija. Tako pač to gre. Ti poznaš njega, oni drugi pa že pozna tistega. A ni med mano in Obamo le pet ljudi?

Per Andersson je brskal po že zdavnaj zaprtem göteborškemu butiku njegove babice (ni kaj, podoba šik babice iz Le Petita mi je švignila čez misli!) in odkril še nedotaknjena ter zelo dobro ohranjena oblačila iz druge polovice prejšnjega stoletja. Kot da bi čas pozabil nanje in jih preteklost pustila brezmadežna. Morda ga je ravno to navdihnilo, da se je odločil nadaljevati babičino poslanstvo. Velour je tipično švedski, morda malo svetlejši. Oblačila, večinoma iz organskega bombaža, so mešanica tradicionalnega in klasično novega. Preveč barvite in vzorčaste srajce mi sicer niso všeč, bi pa z veseljem vzel chinos hlače. Letošnje poletje bo all about chinos pants. Za vse Švedinje in wannabe Švedinje pa so Velourjev poletni fešn stejtment baggy kosi.

Nekateri rabijo barve. Jaz rabim usnjene eko sneakerje Veja Tauá v rastlinsko modri barvi. Všeč mi je njihova reklamna kampanja in oblike barv v zraku so itak nadkul. Podobne kot pri kampanji za Loewe, ki jo je delal Matthew Donaldson. In navijam za coloured splashes poletne dneve na Gornjem trgu.

Malce me je zasvojila zelena in njene variacije. Všeč mi je tista kivi zelena in sprana zelena na mojih sneakerjih. Povodni mož vedno drugače pobarva Ljubljanico, ampak meni je všeč samo ena. Imel bi Marc Jacobs torbo v rjavkasto zeleni. Zelenega Rolexa se tudi ne bi branil. Eva Green ima zelen priimek. Naša Valerija Kelava pa ima zelene oči. In neznansko mi je všeč zelena v poletni kolekciji njujorške znamke C-PAS, ki jo je oblikoval Pierluigi Pucci. Sploh trenč, ki je bojda v vojaško zeleni. Ampak meni se zdi, da je to neka druga zelena, mogoče sivo belušasta. Katerakoli že je, verjetno je nekaj v tej vojaško zeleni, saj v kolekciji poleg organskega bombaža najdemo tudi blago iz starih vojaških padal.

Mimogrede, ste vedeli, da veliko azijskih jezikov sploh nima beseda za zeleno barvo?

Kulinarične dobrote naj bi sicer ostale pred vrati moje čudežne dežele, a recimo, da kulinarične lepote lahko padejo v zajčjo luknjo. Kolačke Chloe.S pariške slaščičarke Chloe bi z veseljem uvrstil v kategorijo good food looking good ali pa (almost) too neat to eat (sposojeno pri Jani). Čudovita slaščičarka Chloe je kot iz filma. Zdi se, da pod predpasnikom skriva čarobno palčko s katero pričara mafine s šik nadevi, ki bi si jih resnično lahko izmislili le v Carrollovi čudežni deželi. In kaj je še boljše od tega, da so kolački šik? Kolački Chloe.S so eko šik. Pšenična moka, jajca, mleko, sadje, sirupi in druge sestavine slaščičarka naroča pri butičnih francoskih eko kmetovalcih. Če živite v Parizu, vam Chloe.S kolačke tudi dostavijo na dom. Sveže, še isti dan, iz čudežne slaščičarne na Rue Pigalle. Prvoščite si lahko tako Marilyn kot Elvisa. Jap, kolački imajo imena, kakopak.

Mimogrede, vsi tisti, ki v naslednjih dneh potujete v Pariz in bi se o šik kulinaričnih sanjah želeli prepričati na lasten jezik se 17. aprila oglasite v fešn butiku Collette, kjer bo Chloe čarala mafine.